07
avg
  • blog
  • komentarji: 0
  • deljenja: 0

Ker je od kmeta še ne pomeni da je delavni pes!

Samo zato ker je ''Border Collie'', še ne pomeni, da bo dober delavni pes.

Verjamem, da bom zapisom komu stopila na žulj ali pa se bo kdo počutil malce užaljenega. Kljub vsemu pa to ni moj namen. Moja želja je izraziti svoje mnenje na podlagi izkušenj. Govora o moji najljubši pasmi ampak bistvo pa lahko potegneš v prav vsako delavno pasmo. Od lovskega psa, do policijskega psa.

V zadnjem času opažam, da ljudje ne razumejo, kako poiskati psa zase. Ne vejo, da ni samo pomembno iz kakšnega okolja kupiš psa, ampak je pomembno veliko, veliko več. Dejstvo, da prihaja mladiček iz legla, ki je odraščalo  na kmetiji še ne pomeni, da bo pes dober delavni pes, če ga potrebujete za delo na kmetiji s čredo ovac ali krav. To še posebno drži v naši preljubi Sloveniji in naših Južnih sosedih. V Anglji so odstotki za tak scenarij precej boljši!

Če bi bilo to tako enostavno, potem bi imel vsak kmet na kmetiji, ki ima Borderja  ali bolje rečeno »čistokrvnega brez rodovnika ampak starši so sigurno Borderji«, psa sposobnega za vsakodnevno delo na kmetiji. Ampak ni tako, kajne? Zakaj?

Ok, ja. Sposobnost in znanje vodnika je en velik faktor. Ampak tudi najboljši ne bo spravil ven več kot maksimum v netalentiranemu psu..

Dejstvo je, da prihaja do razlik že v samem leglu, od karakterno močnejšega, bolj pogumnega, pa do bolj boječega in nežnega mladička. Dejstvo je, da lahko preštudiraš vse možnosti, pa še vedno so tukaj GENI, na katere nimamo vpliva. Kaj bo mladiček dobil po starših, kako se bo genetika samca in samice poklopila enostavno ne veš, dokler niso na svetu in ne pokažejo karakterja.

Zelo velik vpliv ima, kako jih je vzreditelj spoznal in pripravil na svet v prvih 8 tednih življenja, še več pa je odvisno od lastnika, ki to vlogo prevzame. Vzgoja psa reši marsikaj. Pravilno zgrajen odnos med psom in lastnikom popravi ogromno situacij, s katerimi se vsakodnevno srečujejo lastniki.

Prav tako opažam da marsikdo, ki ima Borderja doma, ne razume KAJ ima. Ne razume zakaj se njegov pes obnaša kot se, razen tega, da se jih uporablja za pašo ovac in tega da je najpametnejši pes med vsemi ne vejo kaj sploh to je? Kako je mogoče, da pes kar ve kaj storiti, ko ga spustiš k čredi.

Nekateri  imajo tako srečo, da imajo Borderja, pa čredo ovac in mu jih je pes sposoben pripeljati domov v štalo iz pašnika.

“Sam to zna, nič ga nisem rabil učiti.”

To je osnoven nagon Border Collija. No vsaj moral bi biti. Vsak Border collie bi moral nagonsko želeti narediti in se znajti kako to narediti ampak žal temu ni tako. In vsak ki “ponesreči” dobi takega psa, misli da je to to.

Tudi tukaj je še veliko, veliko več.  Strenirati psa za vsakodnevno delo, ki ni samo enkrat na teden v štalo in iz štale, je kar ogromen zalogaj, ki zahteva precej znanja. Znanja ki ga sama nabiram pasivno 15 in aktivno 6 let. znanja, katerega bom nabirala še celo življenje. Znanja, zaradi katerega sem sposobna natrenirati svoje in druge pse, mnogih pasem, ne samo Border Collijev do uporabnega delavnega psa.

Ko se gre za DELAVNEGA psa, psa, ki je sposoben narediti to, za kar so jih vzredili toliko let nazaj je potrebno oboje. Sposobnost vodnika in sposobnost psa. Na  velikih kmetijah, kjer so odvisni od njih, morajo biti kos vsem nalogam. Psa, ki jih ni sposoben opraviti bodo prodali drugam, ali pa bo moral počakati doma.

Spet drugi se sprašujejo, kako je mogoče da njihov pes tega ne zna narest oz. nima nagona, če pa je pes iz kmetije?!

 Tukaj je ključnega pomena dobra VZREJA. Potrebno je razmisliti, kaj je naš cilj z vzrejo.

Je to leglo sposobnih delavnih psov ali pa želimo vzrejati družinskega psa, ki ne bo delal problemov lastniku začetniku oz. nekomu, ki ga ima za dnevnega spremljevalca? Zato je pomembno, da pogledamo kaj piše v rodovniku. Da se pozanimamo iz kje naš bodoči mladiček ali pa samec za našo psico prihaja.

Ni dovolj najti oglas na internetu, izbrati prvega, ki bo na voljo za oddajo in je najcenejši, ga pripeljati domov in pričakovati, da naredi in zna vse, kar smo si zamislili.

Ni kriv pes, če nečesa ne zmore ali ne zna.

Nekateri ne znajo zaradi vodnika, drugi pa nikoli ne bodo sposobni.

Psi niso roboti, ki bi jih sprogramirali za neko nalogo. Psi so živa bitja, ki imajo svoj karakter, čustva in svojo glavo za razmišljanje. No, vsaj naj bi jo imeli.

Odgovornost vsakega vzreditelja bi morala biti, da dobro premisli, kam bodo mladički šli v nove domove. Ali imajo bodoči lastniki dovolj informacij ter znanja, da vedo v kaj se spuščajo? Še pomembneje, imajo dovolj informacij na koga se obrniti, ko bodo imeli težavo, ki je ne znajo rešiti?

Odgovornost bodočega lastnika pa bi morala biti, da se pozanima, prebere in odpravi pogledat kako ta pes funkcionira v živo. Ne samo preko slik, filmov, reklam, kjer se pokaže le najboljše.

Pogosto dobim vprašanje, ali je Border Collie res dober družinski pes. Moj odgovor je Ja in ne. Nekateri ne bodo nikoli imeli radi otrok in bo potrebno celo življenje pazil kje so majhni otroci, da ne bo težav. Nekateri pa bodo čudoviti družinski psi.

Tako je. Taki so Borderji. Čudoviti psi, neverjetna predanost, fokus, želja po delu. Tukaj zraven pa pride tudi živčnost, obsesija, posesivnost, če nimajo prave vzgoje, mej in dovolj dnevnega dela. Ponavljam. Ne vsi, tudi obstajajo mirnejši predstavniki. Ampak če gledam procentuano koliko sem jih že srečala ima  večina ima vsaj enega od teh problemov. Vprašanje je samo, kako velik problem se to zdi lastniku. V zadnjem času je popularnost Border Collijev tako kot marsikatere druge pasme tako narastla, da je vse več nevzgojenih, agresivnih, živčnih psov, ki jih lastniki ne morejo obvladovati. Za povrh vsega, pa je vedno več slabih pasjih šol z inštruktorji, ki ne vedo čisto dobro kaj delajo in niso toliko iskreni, da bi lastnika s psom, kateremu ne znajo pomagati poslali nekam drugam, kjer imajo znanje in razumevanje pasme prav za njihovo težavo. Tako k nam na treninge prihaja vse več lastnikov, ne samo Border Collijev ampak tudi drugih psov z pašnim nagonom, ki enostavno ne vedo kako naj se težave lotijo, dali pa so skozi ne samo enega tečaja pasje šole. Žal učenje trikcev in prepričevanje ter preusmerjanje fokusa s hrano ali igračo v velikih primerih ne deluje pri takih psih. Takih težav se je potrebno lotiti z drugačnim pristopom.

Da se vrnem nazaj na temo.

Pomembno je, da vemo, da če je psica iz linij, ki jih že par generacij samo razstavljajo in delajo kakšen pasji šport in ji zberemo samca, ki ima v ozadju generacije iz agilitija in pašnje, naši mladički ne bodo svetovni prvaki v pašnji, bodo pa psi ki bodo dobili kakšno lepšo oceno na razstavi, bodo uspešni v pasjih športih in bodo obdržali instinkt za pašo. Hvala bogu. Ampak niti slučajno se to ne more primerjati s sposobnostjo psa, ki prihaja iz generacij psov, ki jih uporabljajo izključno in samo za tekmovanja iz Sheepdoga ter dela na kmetiji.

Vem da je ta tema zelo občutljiva, saj vsak zagovarja svoje, ampak vse kar želim je, razložiti ljudem, da NI VSEENO, kje kupiš mladička. Pomembno je iz kakšnih razlogov ga kupiš. Za kaj ga potrebuješ.

Pomembno je da se zavedaš, da če imaš doma psa staršev, ki nima pravega ozadja, da morda ne boš nikoli uspel psa natrenirati za na tekmo, ali pa boš porabil ogroooomno časa da mu zgradiš samozvest, da je sposoben spraviti trmaste ovce/koze/krave iz grmovja, morda jih tudi nikoli ne bo spodoben.

Jaz tudi ne pričakujem, da bom peljala mojega samca na razstavo in bo dobil šampijonat, ker enostavno se ne more primerjati s standardom, ki ga pričakujejo tam..

Ker je visok, ima dolge noge z malo dlake. Se lahko primerja z razstavnim psom, ki je bil z to vrejen na koncu koncev? Ne. Prav tako pa se taki psi ne morejo primerjati z njim. Opazi in zavoha čredo, ko jaz sploh ne vem da je tam. Premika ovna, ki se mu ne umakne strpno in pogumo. Stlači se med, pod, skozi, čez ovce ko je potrebno. Ne odneha. Rešuje situacije sam. Dobi nalogo in opravil jo bo, ne glede na to ali bom stala 2 metra stran ali pa 500. To so stvari, ki zame na koncu štejejo. Za to ga potrebujem. Zato sem šla ponj na drugo stran Italije, kjer vzrediteljici vzrejata za ta namen. Kjer sem poznala mamo že prej in mi je bila čudovita tako karakterno kot v  načinu dela. Ker sem vedela da prihaja iz linij karakterno stabilnih, sposobnih in samozavestnih psov. Ker sem točno vedela kaj iščem.

Če veš kaj iščeš ponavadi narediš svojo domačo nalogo in pridobiš dovolj informacij o tem, kaj, kako in zakaj.

Je še kdo kupil rabljen avto, brez da bi se pozanimal o podrobnostih? Naročil novega in je dal prodajalcu na izbiro, kakšne bo barve, ali bo avtomatik ali ne, bo kombi ali karavan?

Prav enako bi potrebno bilo narediti pri izbiri psa. Prebrati o pasmi, dobiti informacije od ljudi, ki te pse imajo, iskati informacije pri preverjenih ljudeh. Se zavedati, kaj vse to za seboj potegne. Vsak mladiček zraste v odraslega psa in prav vsak dela neumnosti. Ker se je 3x zapredoma polulal na tla v dnevni sobi, to še ne pomeni da se ga ne da navaditi, to pomeni, da potrebuje več časa da razume kaj se od njega zahteva ali pa ga je potrebno peljati ven bolj pogosto.

Ko se odločiš za psa, najprej pomisli na sledeče  stvari:

  • Imam dovolj časa?
  • Sem pripravljen na odgovornost?
  • Kaj ko bo treba k veterinarju?
  • Sem se pozanimal dovolj dobro o pasmi, ki si jo želim?
  • Vem kaj želim s psom počet?
  • Glede na to, kar si želim s psom počet, sem izbral pravo pasmo?

Ko dobro premisliš prav vse te možnosti, potem se šele pozanimaj za dobrimi vzreditelji in planiranimi legli. Dobrega in pravega mladička ponavadi ne najdeš isti dan, včasih ga moraš iskati in čakati kar nekaj mesecev.

Avtor: Kaja Špruk