09
avg
  • blog
  • komentarji: 0
  • deljenja: 0

Sheepdog - Osnove in začetki

Kako se lotiti učenja psa pri delu z živino? Ni težko, vendar pa zahteva nekaj osnovnega znanja o psu in pasjem razmišljanju med delom, ter o živalih, s katerimi bomo delali.

Psi so bitja navad in zelo hitro začnejo delati stvari intuitivno, zato jih tudi lahko treniramo. To je sicer super, ampak kot dobrih, se tudi slabih navad naučijo zelo hitro. Zato je pomembno, da damo vedno vse od sebe, da imamo psa pod kontrolo dovolj dolgo, da si zagotovimo dober začetek treninga.

Kdaj začeti ?

Ponavadi se postavlja vprašanje, kako zgodaj predstaviti psu delo z čredo. Že pri 3 mesečnem mladičku ali morda malo kasneje, pri enem letu? Pravila ni. Potrebno je poizkusiti in videti, kako kuža reagira in ali je že pripravljen za tovrstno delo. Nekateri vzreditelji, mladičke pri nekaj tednih že izpostavijo čredi, da vidijo kako nanjo reagirajo, saj so konec koncev bili skoteni z namenom, da postanejo nekoč delovni psi. Mladičem, ki prihajajajo iz drugih vzrejnih linij in temu še niso bili izpostavljeni, pa je potrebno vse skupaj, predstaviti na zabaven način, kjer lahko svoj nagon razvijajo in odkrivajo.

Vsekakor naj bodo taka srečanja na začetku zelo pozitivna in kratka, saj mladiček tja do 5 meseca ne zdrži dovolj dolgo, zato mu je potrebno zabavo ukiniti še preden postane preveč naporna. Potrebno je paziti, da mladička spoznavamo z prijazno čredo, da preprečimo kakršnokoli slabo izkušnjo. Proti mladičku so ovce ogromne in vsekakor se znajo postaviti zase, torej če bi odrasla ovca, ki ima ob sebi jagenjčka in je zelo zelo materinska  skočila vanj, to zanj nebi bilj najbolj prijeten prvi vtis. Po takem prvem srečanju mogoče nikoli nebi več želel pridi blizu ovc ali pa bi se jih zelo bal in bi si s tem trening precej otežili.

Po prvih reakcijah mladička potem prilagodimo trening, glede na njegov nivo zanimanja in način pristopa do črede. Nekateri so nežni, lepo zakrožijo okrog, drugi raje grizejo ali pa se podijo za čredo. Ne glede na to ali delamo z nekaj mesečnim mladičkom ali odraslim psom, mu je že od samega začetka potrebno pokazati meje, kaj sme in česa ne sme. Največkrat med prvimi nekaj treningi vsi besedni ukazi, ki jih pes sicer zna v vsakdanjem življenju odpadejo, saj pes pade v »trans« in nekako pozabi, da obstajamo zraven. To je normalen pojav, je pa definitivno znak, da je potrebno dati psu vedet, da kljub vsemu, to igro vodiš ti in ne on. Odvisno od pasme, tipa psa, kako izrazit ima nagon in od dosedanje vzgoje pa je, kako lahko bomo psu dopovedali kako se mora obnašati. Če je doma navajen doseči svoje, se bo tukaj to izražalo še vsaj dvakrat bolj. Če pa je vzgoja dosledna vsak dan, bo pes to lažje sprejel tudi med delom z čredo.

Z psi, ki radi grizejo, je potrebno delati čim bolj varno, saj je varnost črede na prvem mestu in ne smemo dopustiti grizenja. Ovce so živali, ki začutijo energijo psa in vidijo pristop, ki ga bo ubral, torej, če je prvi vtis, da pes divja za njimi in jih grize, bodo one posleično bolj nemirno tekle okrog, saj se bodo poskusile zaščititi. Take nam kot vodniku s  psom, ki grize precej otežijo delo, saj je veliko lažje delati z mirnimi in sproščenimi ovcami. Takega psa v prvi vrsti učimo samokontrole in kako držati razdaljo stran od ovc, mi pa smo vedno blizu črede, da lahko psa obrnemo stran, če pride preblizu. Pri Borderskih ovčarjih ali Kelpijih grizenje niti ni tako nevarno, Avstralski govedar, Francoski ovčar, Nemški ovčar in Belgijski ovčarji pa imajo precej nevarn in močen ugriz, zato je pri delu z takimi pasmami potrebna še maloveš previdnosti in več izkušenj vodnika.

Kaj potrebujemo?

Za začetek, potrebujemo ovratnico, vrvico dolgo vsaj nekaj metrov, ter malo kasneje dodamo tudi pripomoček kot je palica. Z vrvico , si lažje pomagamo psa nadzorovati in jo uporabljamo dokler ne čutimo, da je dovolj zanesljiv in se ne bomo znašli sredi kaosa že ob začetku treninga. Kot sem že omenila, je kontrola psa ena izmed pomembnejših. Sicer je ne moremo vedno imeti, ker včasih enostavno gredo stvari v svojo smer ampak vedno delamo na tem, da pes misli, da gre vse po planu. Palica, ki jo uporabljamo za trening, je kot podaljšek roke in z njo se psa nikoli ne udari! Enostavno našo roko podaljša do te mere, da lahko psu še vedno z njo zapremo pot in ga usmerimo prav, prav tako z njo lahko naredimo zvok, ki psa preseneti in za trenutek vrže iz »transa«, kar nam da možnost da ga usmerimo prav.

Vodnikova govorica telesa, odločnost, zbranost in dober časovni odziv so ključ za učenje, saj je ali bo uspešno ali ne, povsem odvisno od naše reakcije. Biti na pravem mestu ob pravem trenutku. Prav tako pomembna in hkrati najtežja naloga od vseh za vodnika pa je: Vedno ostati miren! Kakor koli obrneš ali gre po planu ali ne, pes dela samo tisto, kar misli da je prav, kakor ve in zna. Naša naloga je, da ostanemo mirni v vsaki situaciji in pokažemo psu kaj želimo od njega. Miren in nežen glas dajeta psu potrditev, da je na pravi poti, odločen »Ne!« ali »Ej!« pa mu dajeta znak, da gre nekaj narobe. Po popravni besedi, naj sledi miren in nežen glas, hkrati pa dokler pes ne ve kaj je naredil narobe, mu pokažemo z telesom in mu pomagsamo razumeti, kaj je tisto, kar mora spremeniti. Psi so zelo navezani na vodnika, zato se trudijo narediti prav, da bo vodnik zadovoljen in ga bo pohvalil. Pohvale kot so »Ja«, »Bravo«..., dajo psu vedeti, da smo zadovoljni z delom, vendar pa moramo biti pozorni, da jih govorimo v mirnem, nežnem tonu, saj jih lahko preveč navdušen »Jaaaaaa!« izstreli med ovce, saj take vrste pohvala ponavadi sledi že končanemu vedenju. Če delamo tako, pes zelo hitro dojame, kaj želimo od njega in v nekaj poskusih bo sam od sebe naredil prav, če mu le damo to možnost.

 

Avtor: Kaja Špruk